Veš, Celje, krasen občutek

Ivan Cankar vabi v Celje na skodelico kave. Seveda ne le na tisto sredo, 9. maja, na dan pred njegovim rojstnim dnevom, pač pa že prej. Vendar v sredo še najbolj. Z žarom, ki je na vsaki strani njegove knjige ljubezni, s katero vabi domovino, da jo odpre in da vidi, kdo ji je pravičen sin …

Krivica, ki jo je storil materi s skodelico kave, in njegova neizmerna ljubezen do domovine, četudi je hodil po klancu siromakov, sta me spremljali še z osnovne šole. Tudi po študiju slavistike zame ni bilo večjega od Ivana Cankarja. Zato pred meseci, ko me je Ivo Svetina kot predsednik Društva slovenskih pisateljev vprašal, ali bi v Celju Fit media kot pobudnica Veronikine nagrade gostila maratonsko branje pesnic in pesnikov v poklon Cankarjevemu letu, nisem omahoval. Ponudba, da bi literati, dvajset ali več, z avtobusom dopotovali v Celje in s pesniško besedo zavzeli knjižnico, šole, knjigarne, ulice, primestje in še kaj, je vabila k nečemu večjemu. Ekonomist bi rekel – k dodani vrednosti.

Če se je Ivan Cankar počutil »povsod tujca« in še Anton Slodnjak je napisal o njem roman Tujec, potem ga bo knežje mesto letos vzelo za svojega. No, saj sta bila tudi z našim Vladimirom Levstikom dolga leta najboljša prijatelja. Povrh vsega je prav letos tudi stoletnica njegovega znamenitega tržaškega predavanja Očiščenje in pomlajenje, ki bi ga tja do konca maja morali na izust ponoviti nekateri veljaki našega časa.

Zato sem kolego Zorana Pevca, pesnika, vprašal, ali bi počastili velemojstra slovenskega jezika in literature s Cankarjevim dnevom. Morda z dnevi. In ko sem povprašal Toneta Kregarja, Gregorja Delejo, Tino Kosijevo, Živka Beškovnika, Sonjo Mlejnik, Kristiana Koželja, Simona Mlakarja, Barbaro Bošnjak, ravnateljice in ravnatelje, slaviste, knjigarnarje … sem doživel nekaj, kar se v Celju ne zgodi pogosto. Ideje so se iskrile. Ne le branja in pogovori, nekaj več. Ideja o žanrsko pisanem programu Cankarjevega dne od poezije in proze do glasbe, instalacije in likovnih utrinkov, je polnila posodo kreativne moči celjske kulture, programske izvirnosti in dobre organiziranosti. Brez denarja. S pripravljenostjo, da spet prelistamo in poslušamo Ivana Cankarja, da mislimo Ivana Cankarja. In da pokažemo, kaj zmoremo, ko hočemo in ko se povežemo. Krasen občutek, res.

 

Jože Volfand